Še malo, pa bo brat na brata roko dvignil…
Boris A. Novak o poslani pesmi
Globoko sem ogorčen, da so rumeni jopiči okupirali Prešernov spomenik. Iz tega ogorčenja tudi mala francoska balada Dr. France Prešeren o rumenih jopičih.
Dr. France Prešeren o rumenih jopičih
(mala francoska balada)
Poet sem marsikaj že videl skoz brončene veke,
stoječ kot spomenik na Tromostovju treh stoletij:
različne mode in politike brez mod, ki meeekeee-
tajo prisego tujcem, lepe dame vseh poletij,
zaljubljene začetnike, ki se učijo šteti
zloge pod mojo senco, trop turistov, ki kriči …
Še níkdar pa me ni deželni knez obsodil ždeti
med pretepaško sodrgo v rumenih jopičih.
Obkroža me ein Volk, ein Führer, straže in prepreke.
Obut v krut bron, se ne morem premakniti … Z leti
imam vse rajši parčke, ki na živo stran te reke
peljejo pesem, jok in smeh otrok. Zdaj pa – moji lepi
Juliji ne povedat’, prosim – kolesarke … Ukrepi
zoper lepoto so zločin! Zakaj smehljaja teh oči
in ustnic ne spustijo k meni stražniki v oklepih?
Zakaj pustijo, da me blatijo rumeni jopiči?
Od zgoraj rad pokukam v dekolte zaobljene obleke …
Rumeni opričniki, kako si drznete rohneti
nad nežnimi dekleti, z Sieg Heil pozdravljati pokveke,
moj spomenik ukrasti, da bi pljuvali – prekleti
landsknehti! – na moj rod, nebo, prostost, na boj stoletij?!
Iz vaših ust moj jezik sika in preži in piči;
na ustnicah teh ljubkih kolesark pa zna moj jezik peti.
Stran, stran, stran, strahopetci z rumenimi opičjimi jopiči!
Zakaj pa so tako rumeni – jopiči ti opičji?
Zato ker nanje bruham. Bruham na to podlost, spet in spet,
bruham od gneva na ta gnoj, gnus, gnacistični sekret!
Zato pa so tako rumeni – jopiči ti opičji …
0 Komentarjev